V mesecu oktobru sem se udeležila izobraževanja na temo digitalnih kompetenc v Španiji, v mestu Valencia. Tja sem se odpravila z namenom, da obogatim svoje znanje in spretnosti na področju dela z računalnikom pri pouku. Prepričati sem se želela, ali res drži strokovno mnenje, da je kombinacija pouka v živo in pouka na daljavo učinkovit način pouka. Zanimalo me je, ali je ta način sploh možen na razredni stopnji, kjer imajo vodilno vlogo pri uspešnem poučevanju gibalne in konkretne dejavnosti ter poučne igre s konkretnim materialom in učili.
Na izobraževanju sem sodelovala s kolegi profesorji iz drugih držav, ki prav tako poučujejo na osnovni šoli. Spoznala sem načine poučevanja učiteljic matematike iz Latvije, dveh učiteljev računalništva iz Romunije, učiteljice iz Nemčije in dveh učiteljic iz Estonije. Tudi oni so željni drugačnih pristopov in novih znanj, saj so se tekom Covid obdobja težko znašli in uresničevali cilje, ki so si jih kot šola in aktivi zastavili. Prisotni učitelji smo si bili enotni v mnenju, da kombinirati tako klasiko kot novodobno poučevanje ni enostavno, a na tedenskem izobraževanju smo skupaj raziskali mnoge načine in konkretne rešitve, ki to omogočajo tudi učiteljem, ki nismo ravno tehnični navdušenci.
Na tečaju sem pridobila praktično vedenje, kako lahko kombinirano učenje pomaga učencem razviti kompetence, kot so avtonomija, reševanje problemov, kritično mišljenje, samovrednotenje znanja. To so kompetence, ki se jih trudimo učitelji razvijati pri vseh učencih, a smo pri tem žal večkrat neuspešni. Izobraževanje torej ni bilo dobrodošlo le za lastno rast, pač pa tudi kot razmislek, da morda v šolskem sistemu preizkusimo nekaj novega. Vse kar moramo storiti učitelji je to, da premišljeno pripravimo gradivo na računalniku, ga predamo učencem v učenje domov, nato pa znanje treniramo v učilnici. Pravzaprav tako, da pouk obrnemo na glavo. Ideja me je navdušila, zato želim to malo bolj natančno razložiti…
Učenci dobijo gradivo za novo snov/temo domov. Ta je digitalno pripravljena s strani učitelja vnaprej, v veliko pomoč so nam spletne aplikacije in programi. Učenci se sami učijo po gradivu (največkrat je to posnetek), ob času, ki njim najbolj ustreza in gredo skozi gradivo tolikokrat kolikor potrebujejo – o tem samostojno odločajo in so popolnoma odgovorni za svoje vedenje o snovi. Pri pouku v šoli imajo učenci zato več časa za utrjevanje snovi in za poglabljanje v snov, če si tega želijo. Učencem, ki imajo primanjkljaje ali druge težave, pa lahko učitelj tako nudi večjo oporo pri učenju. V središču učenja je učenec, učitelj je koordinator, usmerjevalec, opazovalec učnega procesa in ne več predavatelj. Z lahkoto lahko pri uri spremlja napredek, spreminja vaje utrjevanja, preverja in ocenjuje.
Kombinacija pouka vsekakor prispeva k večji motiviranosti učencev, k večji ustvarjalnosti, h kritični presoji, k boljši komunikaciji in sodelovanju. Vse te kompetence si pri tovrstnem poučevanju razvijamo tudi učitelji. Učimo se drug od drugega, razvijamo pravi sodelovalni odnos. Zveni skoraj kot pravljica. Idejo velja preizkusiti. Le želja in volja učiteljev je potrebna.
Zapisala Tanja Šorgo Milutinović
